Zidani Most

Zidani Most je vsekakor ena najpomembnejših železniških lokacij pri nas. Prav zaradi svoje lege na sotočju Save in Savinje ima izredno zanimivo zgodovino, ki sega daleč nazaj v prezgodovinsko obdobje. Ve se da so tod okrog hodili Iliri, kasneje Kelti iz obdobja katerih izvirajo imena Sava in Savinja, nas pa pravzaprav najbolj zanimajo časi, po katerih je Zidani Most dobil ime, časi, ko so se pojavili mostovi...

Že okrog leta 20 p.n.š. je bil zgrajen mogočen kamniti most. Preko Save, da ne bo pomote. Ostanki stebra rimskega mostu so se pokazali ob veliki suši leta 1834 in zaradi nemotene plovbe so ga razstrelili.

Zanesljiva poročila o mostu prek Save so iz XII. stoletja, ko poročajo še o gradu Klausenstein, ki je bila pravzaprav stražarnica ali trdnjava za zaščito mostu in o cerkvici Sv. Egidija, ki je stala na platoju nad sotočjem Save in Savinje. Leopold VI. je dal 1224 zgraditi most preko Save, kateri pa je bil porušen l. 1442.

Sedanji cestni most preko Savinje je nastal leta 1826, zaradi potrebe po podaljšanju ceste, ki je bila zgrajena l. 1816. Kmalu zatem se mu je pridružil še železniški, saj je bil v poletju 1847 že končan odsek proge Zidani Most-Celje, ki so ga pričeli graditi spomladi 1845.

Z železnico se je za Zidani Most začela nova doba. Pred gradnjo so bile tam le 4 hiše z gospodarskimi poslopji. Pri gradnji je bilo zaposlenih na stotine domačih in tujih delavcev, med katerimi je bilo mnogo Italijanov. Iz mrliških knjig je razvidno, da jih je precej pomrlo. Prebivali so po barakah in okoliških vaseh, v Šavni peči se še danes vidijo nekake kaverne, v katerih so imeli delavci svoje bedno stanovanje. Posebna delavska naselbina, imenovana Venezia (Benetke), je bila tam kjer stoji danes cementarna. Iz te dobe je pa tudi naselbina nad tovornim kolodvorom, kjer so imeli italijanski delavci svoje barake. Naselje so imenovali Mailand (Milano). Ime se je ohranilo še potem, ko so barake pokupili železničarji in jih preuredili v hiše.

Ko je stekla železnica med Celjem in Ljubljano, je ladijski promet med Zidani Mostom in Zalogom prenehal. Zato pa je postal bolj živahen med Zidanim Mostom in Siskom ter Karlovcem. V Zidanem Mostu se je nastanila družba »Save Schiffart Gesellschaft«. Njene ladje imenovane Sava, Ščuk, S. Martin, Marija ipd. so nosile po 2000 dunajskih stotov; vanje so vpregali 12, 14 parov volov. Blago, ki so ga v Zidanem Mostu pretovarjali na vlake, so preskrbovali špediterji po ladjah in vozovih. Cesta Zidani Most - Sisak je bila vedno polna voznikov. V Zidanem Mostu se je kar trlo brodnikov, voznikov, nakladalcev, železničarje, rokodelcev in drugih delavcev. Mnogo ljudi je bilo zaposlenih tudi pri vzdrževanju ceste, obsavskega nabrežja in njegovih naprav.

Kurilnica je bila prvotno zelo majhna. Tovorni kolodvor so povečali, ko je bila zgrajena proga proti Sisku. Postaja je imela prvotno na sredini visok stolp z uro. Prva poizkusna vožnja s strojem med Zidanim Mostom in Celjem je bila 30. julija 1849, do Ljubljane pa 18.8.1849 in je trajala štiri ure in pol. Prve lokomotive so bile izredno majhne in odprte. Strojevodje so nosili cilindre, šele pozneje so dobili predpisane kroje. Tehnični muzej na Dunaju hrani staro lokomotivo z imenom »Steinbrück«. Bivša južna železnica jo je imela v prometu do leta 1860 ter jo nato oddala lokalni železnici Gradec - Köflach.

Leta 1855 so pričeli od Zidanega Mosta graditi progo proti Zagrebu vendar je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev gradnja potekala počasi. Vse do Radeč so morali razstreliti skalno pogorje tik do Save in zgraditi visoke oporne zidove in vzporedno še novo cesto. Tudi drugi tir je bil takrat zgrajen do Radeč. Od tu dalje do Sevnice pa so za drugi tir zgradili samo spodnji ustroj. Drugi tir so položili med drugo svetovno vojno šele Nemci. Proga do Siska je bila odprta za redni promet 1. oktobra 1862. Postaji Radeče in Loka sta bili odprti šele po letu 1890, Breg pa po prvi svetovni vojni. Drugi tir na progah Zidani Most - Maribor in Ljubljana so položili šele po letu 1866. Blokovne naprave Siemens & Halske so bile uvedene v letih 1907-1908, telefon pa leta 1908.

Leta 1910 so zgradili dva bloka po 16 stanovanj, v okolici pa so nastala železničarska naselja: Mailand, Briše, Kurja vas, Suhadol... Nastanek železnice je docela spremenil prirodno, prometno, še bolj pa socialnogospodarsko sliko Zidanega Mosta. V nekdajni puščavi so nastali gostinski, trgovski in rokodelski obrati, industrijska podjetja, železniške delavnice, kolonije itd.. Na levem bregu Savinje poleg mosta si je postavil Tomaž Sevšek poslopje z mesarijo in gostilno. Pri gradnji hrvatske železnice so to poslopje leta 1856 odstranili. Sevšek si je postavil novo na desnem bregu poleg mosta. Pozneje je to poslopje kupil Andrej Keppa, od tega pa Franc Juvančič, ki ga je leta 1913 povečal in nadzidal ter uredil v njem znani hotel s tujskimi sobami in mesarijo. V pritličju je bila tudi brivnica in velika dvorana, kjer so bili shodi, plesi, godbene vaje in podobno.

Prva tovarna v Zidanem Mostu je bila oljarna, ki jo je zgradil leta 1852 Tržačan Ernest Metike na desnem bregu Savinje kjer je danes stanovanjski blok Zidani Most 35. Pozneje se je tovarna razširila z novimi prostori na sproti na levem bregu Savinje.

Cementarno je zgradil leta 1857 Franc Sartori iz Trsta. Izdelovali so: portland in roman cement, cementno opeko in plošče, apno, ognjevzdržno opeko, šamot, kopali so glino, lapor in kremenski pesek.

15. januarja 1877 med tretjo in polčetrto uro zjutraj se je v Brišah pri Zidanem Mostu zrušil velikanski zemeljski plaz, ki je sega skoraj do železnice in na levi v kotanji v dolini zasipal 6 stanovanjskih in 8 gospodarskih poslopij ter 12 vaščanov. V noči z 18.na 19. januar 1877, čez štiri dni torej, se je plaz ponovil, česar so se prebivalci in reševalci neizmerno prestrašili. Velike količine kamenja, sipine in ilovice se je z velikim truščem valilo v dolino. Plaz je sunkoma odrinil železniški nasip z obema tiroma in visoko škarpo v dolžini 100m kar čez Savinjo na desni breg. Vse tračnice, pragovi, telegrafski drogovi z žicami in drevje je bilo v nekaj sekundah onkraj struge Savinje in onkraj ceste in se znašlo na veliki njivi severno od kamnoloma. Uničeno je bilo 200 m železnice.

Medtem, ko je bila struga Savinje od mesta nesreče do Zidanega Mosta skoraj suha, se je gladina vode nad nasipom hitro dvigovala in že 19. januarja opoldne je bila gladina Savinje višja za 11,8 metra glede na običajno višino vode pred nesrečo. Zajezitveni jez je segal 5,5 km proti Rimskim Toplicam.

Da bi se v prihodnje katastrofa ne ponovila, je Celjska uprava železniške sekcije marca 1917 izdelala gradbeni načrt, po katerem so na omenjenem kraju leta 1918 zajeli vse vodne izvire in jih z višine 600 metrov ter v dolžini 1 km speljali v Savinjo. Naredili so več vodnih zbiralnikov, jih povezali z betonskimi cevmi, lesenimi žlebovi in jarki obloženimi s klesanim kamenjem. Na koncu so vse vode speljali v Briški potok in nato po posebnem kanalu pod železnico v Savinjo.Pri tem so zaposlovali bosanske delavce z mulami in osli, pri delih pa so pomagali tudi ruski vojni ujetniki, ki so bili nameščeni v zgradbah oljarne.

Podoben zemeljski in snežni plaz je zgrmel leta 1896 prek vozne poti v Širje v bližini železniške postaje. Plaz je zasul okrajno cesto in železniško progo, pot do Širja pa je bila za pol leta popolnoma zaprta.

Spričo naraščajočega prometa je postala tesnoba v postaji ve bolj neprijetna. Inženir Heider, graditelj prvega železniškega mosta, je zapisal 23 let potem, ko je stekla železnica skozi Zidani Most, da je treba obžalovati, ker ni bil uresničen načrt s to spremembo, da bi postaje ne postavili v Suhadolu, temveč v Brišah ob Savinji. Ko je stekla železnica v Sisak, je prenehal prevoz z ladjami. Postaja ob Savi torej ni bila več nujna, priključek hrvaške proge na tem mestu pa je silno neugoden. Vendar je imel inž. Heider pred očmi le prometne potrebe stare Avstrije, ko je bil glavni promet usmerjen proti Dunaju.

Naraščajoči promet s Hrvaško je narekoval potrebo zgraditi še en most čez Savinjo, ki bi direktno vezal ljubljansko progo z zagrebško.

Nad nekdajno razigrano idilo Zidanega Mosta so se čez noč zgrnili črni oblaki gorja in solza. Že prvi dan, v nedeljo 6. aprila 1941, ob 13.20 uri, so prihrumela nad Zidani Most nemška letala ter odvrgla nekaj bomb na severnem koncu postaje ter porušila vodno postajo ob tiru 3.in del opornega zidu in tira tik nad Savo. Vso oblast v Zidanem Mostu je prevzel Sudetski Nemec Rihard Seidl, ki je bil vsa leta upravnik cementarne. Nemci so se takoj po prevzemu oblasti lotili gradnje drugega tira na progi Zidani most - Zagreb. Pripravljalna dela so prepustili slovenskim inženirjem, ki so bili združeni v posebnem uradu, imenovanem Neubauamt - urad za novogradnje, sami pa so s svojimi strokovnjaki sodelovali le pri komisijskem ogledu trase.

Pravi pekel groze se je zgrnil na Zidani Most, ko združene sile NOV in vseh zaveznikov pričele leta 1944 z zračnimi napadi. Prvič so letala napadla Zidani most 14. oktobra 1944 in odvrgla 6 bomb in delno poškodovala nekaj poslopij na postaji. V dneh 17. in 18. novembra so se razbesneli napadi v vsej strahoti. Prvi dan se je začelo ob pol dveh popoldan. Popolnoma je bila porušena šola, skupaj z nemškimi vojaki v njej. Uničen je bil tudi bunker pred šolo (na križišču cest), kjer je bilo ubitih okrog 20 oseb. Zgorel je leseni Sokolski dom, polovica stare šole, trgovina Schindler,uničen je bil železniški blok pred hotelom Juvančič, hiša Runovec s kovačijo, hotel Juvančič.
Drugi dan (18.11.) sta bila porušena dva oboka novega železniškega mostu. Promet preko tega mostu je bilo omogočen po enem tiru šele 20. septembra 1945 s postavitvijo provizorijev. Popravilo mostu in poškodovanega stebra je potekalo z betoniranjem prvega oboka do 28.maja 1946 in drugega oboka do 10. avgusta 1946. Obnovljeni most je bil odprt za promet 12. novembra 1946 , vendar je bil položen samo en tir. Železniški promet preko starega železniškega mostu je bil onemogočen do 23. novembra 1944 (različni podatki...?!) ko so bili postavljeni provizoriji za tir nad cesto.
Dne 27. decembra sta bila uničena tovorna postaja in kurilnica, silno pa je bil poškodovan Majland.
V dneh 3. in 4. januarja 1945 sta bila zopet dva strahotna napada. Zadeti so bili stari železniški most, Aleksandrov vrh, Wetzov hrib, Mailand, uničena je bila delavnica signalnih in vodovodnih naprav, zgorela »Bahnschutz« baraka, uničeni so bili vsi vrtovi, branjarija s trafiko, javna tehtnica, železniške in druge naprave. Padale so bombe vseh kalibrov.
5. aprila je bila napadena tovorna postaja, 9. aprila kurilnica itd. Skupaj je bilo 17 letalskih napadov na sam Zidani Most, veliko pa je bilo napadov na vlake med postajami okoli Zidanega Mosta.

Po vojni so bile odstranjene ruševine. Leta 1947 (letnica nad vrati) je bila na pobočju nad železniško postajo zgrajena prečrpovalna vodna postaja in nad »Domom Svobode« vodni rezervoar za nemoteno napajanje z vodo. Tako je bila nadomeščena porušena vodna postaja, ki je bila porušena ob nemškem letalskem napadu leta 1941. Na mestu stanovanjskega bloka pri križišču je bil s prostovoljnim delom zgrajen »Dom Svobode« (namenjen prvotno za »Zadružni Dom«), v katerem so dobile prostor razne organizacije in društva...

Zidani Most danes... Nekako se ne morem znebiti občutka, da Zidani Most še vedno čaka na boljše čase. Če jih bo sploh dočakal. Morebiti je za svoj razvoj preveč stisnjen med reki in okoliške hribe. Morda je prav tisto, zaradi česar je nastal in postal tako pomemben, omejujoče v nadaljnjem razvoju. Pravzaprav ni važno - za železničarje je Zidani Most bil in bo ostal, nekaj posebnega, pomembnega. Pa ne samo za železničarje. Zadnjič, ko sva se pogovarjala z Janezom Suhadolcem, rednim prof. na Fakulteti za arhitekturo, je pogovor nanesel na Zidani Most. Rekel je: "Zidani Most je nekaj posebnega. Moral bi biti glavno mesto Republike Zasavje. Postajna zgradba bi bila tudi vladna zgradba, mesto samo pa bi zgradili na terasah nad sotočjem. Tako nekako kot v Tibetu...!"

(Zbral in uredil ter vse novodobne fotke prispeval: B. Dremelj)